Hoja po žerjavici je bila nekdaj verski in zdravilni obred. Izvajali so jo šamani, duhovniki in čisto navadni ljudje. Različne kulture po vseh koncih sveta so poznali to starodavno umetnost, po žerjavici so hodili in plesali. Pa vendar nihče natanko ne ve, kdaj s je to obredje začelo. Po nekaterih virih naj bi po žerjavici prvič hodila pred več kot 4000 leti dva duhovnika iz Indije, ki sta tekmovala, kateri prehodi daljšo pot po žerjavici.

Rimljani so bili oproščeni davka, če so dokazali, da zmorejo iti čez žerjavico ne da bi se opekli. Bušmani v Afriki so hojo po žerjavici uporabljali v zdravilne namene in naredili korak dlje: po žerjavici niso le hodili,  temveč so se po njej tudi valjali. Na Baliju je ples po žerjavici del obredja ob zrelostni iniciaciji 7-letnih deklic. Grški anastenaridi pa so v znak zahvale sv. Konstantinu in sv. Heleni na vročem oglju plesali ure in ure. Kahuna zdravilci na Havajih pa še danes hodijo po trdi vroči lavi.

Ritual hoje po žerjavici je danes razširjen po vsem svetu, zelo priljubljen je v Argentini, Avstraliji, Braziliji, Bolgariji, Burmi, Egiptu, Grčiji, Indiji, Indoneziji, Maleziji, Pakistanu, Singapurju, Španiji, Tibetu, Južni Afriki in na Kitajskem, Fidžiju, Haitiju, Havajih, Japonskem, Novi Zelandiji, Filipinih, Šri Lanki, Tajskem in na Trinidadu.