Hojo po žerjavici so stoletja prakticirali šamani, duhovniki in običajni ljudje, kot verski in zdravilni obred. Kulture na različnih koncih sveta so že od nekdaj izvajale starodavno umetnost hoje in plesa po žerjavici, vendar nihče natanko ne ve, kdaj se je vse skupaj začelo. Hoja po žerjavici naj bi se prvič pojavila pred 4000 leti v Indiji, ko sta dva duhovnika tekmovala kateri bo prehodil dlje.

Rimljani so bili oproščeni davka, če so pokazali, da zmorejo iti čez žerjavico, brez da bi se opekli. Bušmani v Afriki so hojo po žerjavici uporabljali v zdravilne namene. Pri tem pa niso le hodili čez temveč so se tudi valjali po njej. Na Baliju se ples po žerjavici uporablja pri obredu zrelostne iniciacije 7-letnih deklic.Grški anastenaridi so v znak zahvale Sv. Konstantinu in Sv. Heleni na vročem oglju plesali ure in ure. Kahuna zdravilci na Havajih pa še dandanes hodijo čez trdo vročo lavo.

Fenomen hoje po žerjavici je danes razširjen po vsem svetu. Imunost na ogenj in obrede hoje oz. plesa po žerjavici na veliko prakticirajo v Argentini, Avstraliji, Braziliji, Bolgariji, Burmi, Egiptu, Grčiji, Indiji, Indoneziji, Maleziji, Pakistanu, Singapurju, Španiji, Tibetu, Južni Afriki in na Kitajskem, Fidžiju, Haitiju, Havajih, Japonskem, Novi Zelandiji, Filipinih, Šri Lanki, Tajskem in na Trinidadu.